Evropska solidarnostna enota

Vsako leto se na enem mestu zbere na tisoče ljudi, da bi praznovali umetnost, veselje in svobodo. Letos so žonglerji za svoj festival izbrali Ptuj. Med 1. in 9. avgustom 2026 je mesto postalo dom plesalcev, akrobatov, nastopajočih in ljubiteljev cirkusa. ESE prostovoljci iz Zavoda Manipura smo dobili priložnost biti del te dogodivščine. Pomagali smo pri preverjanju zapestnic na prizoriščih, v prostem času pa smo se lahko udeleževali različnih dogodkov. Sodelovanje pri različnih dejavnostih nam je omogočilo, da smo odkrivali nove interese in pridobili nova znanja in spretnosti.
Za večino izmed nas je bilo to prvič, da smo se udeležili takšnega dogodka. Gledati profesionalce, kako izvajajo svojo umetnost, je bilo zelo navdihujoče in nas je spodbudilo, da tudi sami poskusimo nekaj novega in odkrijemo nove interese. Imeli smo priložnost videti predstave z ognjem, čarovniškimi triki, žongliranjem in plesom. Srečanje z ljudmi, ki so tako predani temu, kar imajo radi, nam je odprlo nova obzorja. Ko nekaj naredimo prvič, nas je lahko malo strah, vendar je bilo obkrožanje s profesionalci veliko lažje. Ves čas festivala smo uživali in bili hvaležni, da smo lahko sodelovali. Počutili smo se kot del družine EJC.
Ptuj, najstarejše mesto v Sloveniji, je bil ves čas festivala poln energije in dogajanja. Sprehod po njegovih lepih ulicah je bil že sam po sebi dogodivščina. Na vsakem koraku smo lahko videli ulične nastopajoče, umetnike in žonglerje, ki so uživali v skupnem druženju. Mesto je postalo dom za posameznike, skupine in celo cele družine. Vsak je lahko našel nekaj zase.
Svoje izkušnje smo strnili v naslednjih razmišljanjih:
»Po tej izkušnji sem bolj odprt za različne priložnosti, povezane z umetnostjo. Zdaj tudi bolj cenim in občudujem skupnost cirkuških umetnikov« Rodrigo, Portugalska
»Naučil sem se, da sem zelo odprt za preizkušanje novih stvari. Naučil sem se tudi, kako nekaj časa živeti sam, in pridobil nekaj novih spretnosti. Ugotovil sem, da sem sposoben narediti veliko stvari.« Aaron, Irska
»Ko sem videla, kako so vsi na festivalu vedno znova poskušali nekaj narediti, dokler jim ni uspelo, sem spoznala, da lahko v življenju dosežemo veliko stvari, če se dovolj trudimo.« Bea, Portugalska
»Ugotovila sem, da lahko počnem veliko cirkuških stvari, za katere si nikoli nisem mislila, da jih bom zmogla, na primer žongliranje, zračne akrobacije, gimnastiko in veliko drugih trikov.« Maria, Portugalska
»Med festivalom EJC na Ptuju je bilo skoraj vse novo zame. Spoznal sem veliko različnih ljudi, preizkusil dejavnosti, ki jih običajno ne počnem, in se moral prilagoditi popolnoma drugačnemu okolju. Naučil sem se, da mi ni treba vedno vsega vedeti, preden nekaj začnem. Včasih se moram samo vključiti, pogovarjati z ljudmi in dati stvarem priložnost. To znanje lahko uporabim tudi v naslednjem obdobju svojega življenja: biti bolj odprt, manj se bati napak in bolj zaupati vase, ko poskušam nekaj novega.« Kevin, Belgija
»Na festivalu EJC je bilo potrebno malo poguma, da smo poskusili nove dejavnosti in se pogovarjali z novimi ljudmi. Te izkušnje so mi pokazale, da je dobro stopiti iz cone udobja. Zaradi tega so lahko večji izzivi v življenju videti manj strašljivi.« Zorana, Srbija

Živjo!
Ime mi je Simon, star sem 29 let in prihajam iz Francije. To leto, ki sem ga preživel v Sloveniji, je bilo najboljše leto mojega življenja.
Ko sem prišel sem, sem ravno okreval po dolgotrajni depresiji in počutil sem se izgubljenega. Moji glavni cilji so bili izboljšati svoje socialne veščine, najti notranji mir in odkriti, kaj si v življenju zares želim početi.
V tem letu v Sloveniji sem spoznal toliko zanimivih ljudi, da jih je preprosto preveč, da bi jih lahko vse naštel. Vsak od njih me je na svoj način oblikoval – skozi prijateljstvo, sprejemanje, včasih pa tudi skozi konflikte in samorefleksijo. Zato se jim želim iz srca zahvaliti.
Pravzaprav sem se v odnosih z ljudmi odrezal še bolje, kot sem pričakoval. Mislim, da mi je pri tem pomagalo tudi to, da sem vedel, da bom v Sloveniji le omejen čas in da je to prostovoljski projekt. Zaradi tega sem se počutil bolj svobodnega pri preizkušanju novih stvari, saj sem vedel, da mi ni treba ohraniti stikov, če bi zaradi kakšne socialne napake šlo kaj narobe. Kljub temu sem tukaj našel veliko prijateljev in iskreno upam, da bom z nekaterimi ostal v stikih, čeprav se dobro zavedam, da bo drugače, ko ne bomo več vsi prostovoljci in ne bomo živeli tako blizu drug drugega.
Zaradi vsega tega sem zelo dozorel. Mislim, da sem se ob prihodu počutil, kot da sem star 18 let, zdaj pa se res počutim, kot da se približujem tridesetim – in to mi je všeč! Počutim se veliko bolj samozavestnega in morda tudi nekoliko modrejšega. Tudi čas je tekel drugače; ti meseci so se zdeli kot leta, vendar v najboljšem možnem pomenu.
Mislim, da sem se lahko toliko naučil predvsem zato, ker sem doživel veliko situacij, ki so bile rahlo neprijetne, vendar vedno v zelo varnem in spodbudnem okolju. Poleg tega so bile moje naloge in odgovornosti ves čas prilagojene ravno pravi stopnji – dovolj zahtevne, da sem se iz njih učil, vendar brez nepotrebnega pritiska. To mi je omogočilo veliko priložnosti za samorefleksijo.
Veliko sem razmišljal tudi o svoji poklicni poti. Zaradi depresije pred prihodom v Slovenijo nisem mogel obdržati službe in nisem uspešno zaključil študija.
V tem projektu sem spoznal področje socialnega dela, še posebej mladinskega dela. Nisem pričakoval, da mi bo tako všeč. Opazovati, kako ljudje skozi mesece rastejo, postajajo bolj samozavestni in razvijajo svoje potenciale – pa naj bodo to drugi prostovoljci ali udeleženci organizacij, v katerih sem deloval – mi je bilo v pravo veselje. Po številnih spodbudah in priporočilih mojih mentorjev, koordinatorjev, prijateljev in družine sem spoznal, da je to področje, na katerem si želim delati tudi v prihodnosti.
Moje leto v Sloveniji je pravzaprav potekalo v dveh delih. Najprej od konca januarja do sredine marca 2025, nato pa od oktobra 2025 do julija 2026. Tako sem bil najprej kratkoročni, nato pa še dolgoročni prostovoljec pri Zavodu Manipura.
Na koncu bi rad omenil vsaj nekaj ljudi, ki so me v Sloveniji najbolj navdihnili. Posebna hvala Henku in Barbari iz Zavoda Manipura, Mateji iz Vrta okusov ter Barbari in Jerneju iz Žarka Jesenice. Bili ste najboljši mentorji, ki bi si jih lahko želel. Posebna hvala tudi Leonu, Marcosu, Zsuzsi, Szymonu, Tjaši, Lize, Matthieuju, Clothilde, Jolien, Urški, Oli, Daimu, Renatu, Kinii, Vilmi, Gesi …
Vem, da sem na mnoge pozabil. Morda so nekateri med vami že pozabili name. Toda brez vas danes ne bi bil človek, kakršen sem.

V maju 2025 sem zaupal svoji intuiciji in prišel v Slovenijo na projekt prostovoljstva Evropske solidarnostne enote v organizaciji Zavod Manipura. Na začetku nisem vedel, kako bo – novi ljudje, nova vprašanja, novi izzivi. Vse je bilo novo. A nekje pod to negotovostjo sem vedel, da je to del moje poti. Pravzaprav sem se že po nekaj dneh tukaj počutil kot doma.
Tako sem v projektu ostal več kot osem mesecev. V tem času sem doživel veliko novega, bolje spoznal sebe, svoje sposobnosti in omejitve ter se naučil zaupati procesu. Osem mesecev in pol učenja in sprememb. Ena najpomembnejših stvari, ki sem se jih tukaj naučil, je bila, da sem bolj prijazen do sebe.
Narava in ljudje okoli mene so ustvarili prostor, kjer sem se resnično počutil doma. Ljudje, ki so bili na začetku tujci, so mi postopoma postali zelo blizu. Navdihovali so me, da sem počel stvari, ki jih prej še nikoli nisem. Čeprav smo včasih živeli skupaj z veliko ljudmi, se je bilo mogoče počutiti kot ena velika skupnost. V vsem tem sem začel zares videti tudi sebe. Če sem lahko na naravo gledal s tolikšno nežnostjo in druge tako globoko cenil, sem začel na enak način podpirati tudi sebe – tako, kot so drugi podpirali mene med tem projektom.
Med prostovoljsko izkušnjo sem sodeloval pri številnih različnih dejavnostih. Pomagal sem na ekološki kmetiji in na vrtu pri različnih sezonskih opravilih, organiziral in soustvarjal aktivnosti za mlade v okviru izobraževalnega programa ter obiskoval center za osebe z intelektualnimi ovirami, kjer sem jim ponujal različne športne in gibalne aktivnosti. Pomagal sem tudi pri lokalnih dogodkih v Begunjah, kot je festival najdaljšega dne v letu. Dejavnosti, v katere sem bil vključen, je bilo res nešteto.
Iz vsake od teh aktivnosti sem se naučil nekaj novega – kako organizirati delo v skupini, kako voditi ustvarjalne in aktivne delavnice za mlade, kako biti potrpežljiv z ljudmi z različnimi potrebami in kako se soočati z novimi situacijami. Zaradi teh izkušenj sem se naučil tudi bolje komunicirati in resnično poslušati druge, kar se je izkazalo za ključno pri delu z mladimi. Te nove izkušnje so mi pokazale, da sem sposoben veliko več, kot sem si kdaj koli mislil.
V času bivanja tukaj sem spoznal veliko zanimivih ljudi, tako prostovoljcev kot ljudi, ki živijo v Sloveniji. Vsakemu izmed njih sem globoko hvaležen za navdih, skupni čas in izmenjane izkušnje. Prav zaradi njih je bilo moje bivanje tako edinstveno in polno dragocenih lekcij.
Pomemben del mojega bivanja so bile tudi gore. Že razgled z okna hiše je bil nekaj, kar bi lahko opazoval neskončno dolgo. Vsak pohod ni bil le pot skozi naravo, temveč tudi pot oblikovanja same sebe in iskanja notranjega miru. Pogosto sem se ponoči zbudil, da sem dosegel gorske vrhove in od tam opazoval sončni vzhod. Več kot enkrat sem doživel neverjetne naravne prizore, ko sem stal nad morjem oblakov. V teh trenutkih sem vedno zaklical: »Vauuu.« Poseben čustven odnos imam do svojega najljubšega hriba blizu hiše – »Mačjega hriba«.
Precej sem tudi potoval po Sloveniji. Tako sem videl veliko zanimivih krajev, predvsem pa sem državo in njeno kulturo spoznal skozi ljudi, ki tukaj živijo. Že od začetka sem si želel naučiti se slovenščine, in ti stiki so bili najboljša priložnost za to. Zelo sem užival v teh pogovorih, polnih zanimivih zgodb.
Ne morem izpostaviti enega samega najljubšega dne v času tega projekta v Sloveniji, saj je vsak dan prinesel nekaj drugačnega. Bilo je veliko trenutkov – preprostih, tihih in intenzivnih – ki so skupaj ustvarili izkušnje, ki so me oblikovale. Ta prostovoljski projekt je bil zame več kot le projekt. Bil je lekcija čuječnosti, bližine sebi in zaupanja.
Slovenijo zapuščam bogatejši za odnose z ljudmi, ki mi veliko pomenijo, in za številne nove izkušnje. Vem, da bo to, kar sem se tukaj naučil, še dolgo ostalo z menoj. Prostovoljstvo v Sloveniji mi je pokazalo, da se splača zaupati intuiciji in se odpreti novim izkušnjam – vsaka od njih nas oblikuje in nam omogoča, da svet vidimo z širše perspektive.
Rad bi se zahvalil Barbari in Henku, koordinatorjema projekta, za podporo, zaupanje in odprtost skozi celotno moje bivanje tukaj. Po njuni zaslugi in skupaj z njima imam toliko čudovitih spominov. Njuna prisotnost in predanost sta moj čas tukaj naredili tako poseben in mi omogočili, da sem se lahko v celoti posvetil učnemu procesu. Za čas, preživet tukaj, sem globoko hvaležen.
Zahvaliti se želim tudi svoji pošiljajoči organizaciji, Stowarzyszenie Aktywności Obywatelskiej Bona Fides, ki mi je omogočila sodelovanje v tem prostovoljskem projektu in me podpirala na vsaki stopnji projekta, tako med njim kot pred njim. Projekt je financirala poljska nacionalna agencija Evropske solidarnostne enote.
Sodelovanje v tem projektu je bila zame izjemno pomembna izkušnja, ki mi je omogočila razvoj novih veščin in pridobitev nepozabnih spominov.
Zelo sem hvaležen, da sem lahko svoj projekt izvedel z organizacijo Zavod Manipura. Ne bi mogel izbrati bolje. Zdaj, ko zapuščam projekt, mislim, da v resnici ničesar ne puščam za seboj. Ko daš pomen temu, kar si doživel, mu omogočiš, da živi naprej skozi nove načine bivanja.
Szymon Ziemba iz Poljske

Od konca septembra do konca novembra 2025 sem za osem tednov zapustila znani ritem Gruzije in se odpravila na pustolovščino v Slovenijo. Pridružila sem se prostovoljskemu projektu ESE pri Zavodu Manipura, kjer sem živela in delala z mladimi iz Turčije, Srbije, Poljske, Francije, Belgije in Gruzije. Čeprav sem že prej sodelovala v medkulturnih izmenjavah, se je ta izkušnja zdela popolnoma edinstvena.
Prihod v novo državo zame je bil zame kot slepo osebo vznemirljiv, hkrati pa me je zanimalo, kako vključujoče bo okolje. Eden prvih trenutkov, ki mi je razblinil vse skrbi, se je zgodil že prvi dan, ko sem prišla v naš skupni dom. Vodja projekta mi je jasno razložila razporeditev pohištva in uporabila način opisovanja, ki je primeren za slepo osebo. Zaradi tega sem se takoj počutila, da sem v okolju, kjer mi bo udobno in kjer mi ne bo treba »učiti« drugih, kot sem to morala početi v preteklosti.
Drug poseben trenutek je bil, ko je eden od prostovoljcev prilagodil družabno igro tako, da sem lahko enakovredno sodelovala. Ni šlo le za dostopnost, temveč za vključevanje, zabavo in skupno uživanje v dejavnostih kot enakovredni člani skupine. Vodili so me skozi neznane kraje, me niso obravnavali kot drugačne in z menoj so si delili igre ter smeh – vse to je ustvarilo občutek resnične vključenosti. Zelo me je presenetilo tudi, ko je vodja projekta razložil, zakaj se morajo slepe osebe izogibati prevelikemu številu prekrivajočih se zvokov, ter to prostovoljcem, ki vidijo, opisal kot močno svetlobo, ki sveti naravnost v oči. Takšne majhne, a premišljene geste so mi pokazale, da je inkluzija lahko naravna, preprosta in spoštljiva.
V času bivanja v Sloveniji sem se veliko naučila o komunikaciji in timskem delu. Vodenje delavnic za srednješolce z omejenim znanjem angleščine me je naučilo jasno razlagati ideje in se prilagajati različnim potrebam. Delo z osebami z intelektualnimi ovirami pa me je spodbudilo, da bolj zaupam neverbalni komunikaciji – tonu, govorici telesa, potrpežljivosti in pozornemu poslušanju. Skupno bivanje s toliko ljudmi me je naučilo bolje izraziti svoje potrebe, upravljati s časom in reševati konflikte mirno in premišljeno.
Posebej sem ponosna na to, da sem med prostovoljci in lokalno mladino pripomogla k večjemu razumevanju pomena vključevanja. Dejstvo, da sem enakovredno vodila delavnice skupaj z drugimi prostovoljci, jim je pokazalo, da so osebe z ovirami popolnoma sposobne opravljati takšno delo – tudi v svojih državah. Prepričana sem, da sem skozi naše skupne aktivnosti prispevala tudi k večji solidarnosti med lokalnimi dijaki.
Med najbolj vznemirljivimi trenutki so bili tisti, ko sem lahko pripovedovala o svoji državi in kulturi, razlagala politično situacijo v Gruziji ter delila, kako zelo si želimo postati del Evropske unije. Med svojim bivanjem sem si prizadevala deliti informacije, ki bi lahko v moji družbi povečale ozaveščenost o EU. Vedno me je razveselilo, ko so dijaki pokazali, da Gruzijo poznajo, in rekli, da imajo radi gruzijsko hrano, kulturo in ljudi.
Ena mojih najljubših aktivnosti je bila načrtovanje in vodenje delavnice o pomenu volitev. Ker imam diplomo iz politologije in zelo rada razpravljam o političnih mehanizmih, mi je bilo v veliko veselje zasnovati igranje vlog in interaktivne vaje, s katerimi sem srednješolcem predstavila, zakaj je pomembno sodelovati na volitvah, ko pridobijo volilno pravico. Njihova zavzetost in radovednost sta tej izkušnji dali poseben pomen.
Delo z lokalno mladino je bilo eden najbolj nepozabnih delov projekta. Skupaj s prostovoljci smo izdelali hobi konjičke za športni dan, dijaki pa so sodelovali v aktivnosti, ki smo jo oblikovali. Izvedli so izziv z zavezanimi očmi, kar jim je omogočilo bolje razumeti slepoto in razviti pristno empatijo. Veliko časa smo namenili tudi podpori lokalnim organizacijam – delu z osebami z intelektualnimi ovirami ter pomoči fizično in senzorno oviranim posameznikom med inkluzijskim pohodom.
Še eno nepričakovano prijetno doživetje je bilo sodelovanje v praktičnih vajah z lokalnimi gasilci in reševalnimi ekipami, vključno z dekontaminacijskimi vajami. Ker si želim delati v javni upravi, mi je to dalo praktičen vpogled v to, kako potekajo izredne razmere, ter mi pomagalo, da se bolje pripravim na pomoč drugim v kriznih situacijah.
Čeprav je bila moja solidarnost do ranljivih skupin vedno močna, mi je ta projekt omogočil globlje razumevanje številnih tem. Ena najpomembnejših stvari, ki sem jih odkrila, je, kaj si želim videti v svoji državi. Projekti, kot je ESE, so prav to: odideš v razvito državo, se učiš, deliš svoje izkušnje in nato znanje prineseš domov, da lahko ustvariš pozitivne spremembe.
Drža slovenskih srednješolcev je bila še posebej spodbudna. Spoštovali so moje vodenje, odprto komunicirali in inkluzijo obravnavali kot nekaj povsem običajnega. Njihov pristop je okrepil mojo samozavest in me spomnil, da inkluzivno vodenje deluje, ko ga vsakodnevno živimo.
Domov se vračam z močnejšimi veščinami, večjo samozavestjo, jasnejšim poslanstvom in z razumevanjem, da inkluzija raste, ko jo aktivno uresničujemo, delimo in ji vodimo z zgledom.
Ana Sikhashvili, prostovoljka Evropske solidarnostne enote v Zavodu Manipura

To poletje smo v Manipuri gostili 10 mladih prostovoljcev iz Španije, Estonije, Portugalske, Irske, Belgije in Francije. Skupaj z našim dolgoročnim prostovoljcem, Szymonom iz Poljske, so preživeli 8 aktivnih tednov, polnih dogodivščin in izzivov. Christian iz Španije je takole strnil svoje vtise o tem prav posebnem poletju:
Med prvimi trenutki svoje pustolovščine sem zagledal neskončno vrsto oddaljenih gora, ovitih v krono megle, medtem ko sem ponoči potoval z avtomobilom, tik pred tem, da prispem v svoj novi dom za naslednja dva meseca – v Zavod Manipura. Takrat nisem mogel vedeti, kakšna neverjetna količina izkušenj, izzivov in priložnosti me čaka tukaj, v Sloveniji. Vsaka izmed njih je bila nepričakovana, saj mislim, da nam življenje skoraj vedno prinese ravno tisto, česar najmanj pričakujemo, pa tudi tisto, kar moramo doživeti.
Zato je imel vsak prostovoljec svojo lastno izkušnjo, svoj izid – številne potrebe, želje in individualna ozadja so se prepletla, hkrati pa smo imeli vsi enak cilj: imeti najboljšo možno izkušnjo. A to lahko pomeni ogromno različnih stvari, ki jih sprva sploh nismo razumeli. Nekateri so si želeli stopiti iz cone udobja, postati bolj neodvisni ali preprosto biti v naravi. Mnogi drugi so želeli izboljšati svoje duševno zdravje, spoznati nove ljudi in pri tem odkrivati nove kulture. Nekateri pa so imeli bolj osebne razloge – odkriti samega sebe, pridobiti več samozavesti, osvojiti nova znanja skozi prostovoljstvo in pomagati drugim, ob tem pa upali, da bodo pomagali tudi sebi.
Seveda pa so bili v nas tudi strahovi in upanja: strah pred osamljenostjo ali pred tem, da bi morali stvari početi sami, a hkrati tudi želja, da bi bili več s sabo in se bolje spoznali. Frustracije zaradi ljudi, ob katerih smo se morali naučiti potrpežljivosti in razumevanja. Iskanje odgovora na to, kdo želimo biti kot osebe in kaj želimo početi v življenju. Moč za dejanja ali spremembe, ki bi izboljšale naše življenje. Želja, da bi postali bolj odprti, bolj razumevajoči, bolj potrpežljivi, da bi bili srečnejši s sabo in da nas ne bi bilo strah pokazati, kdo v resnici smo pred drugimi. In seveda – izboljšati svoj angleški jezik.
Vse to se je združilo v čudovito priložnost, da se učimo drug od drugega in rastemo kot človeška bitja. Prepričan sem, da smo se skozi naše najsrečnejše in najtežje trenutke skupaj, skozi vsa mesta, kjer smo bili – od ekoloških kmetij, zavetišča za živali, PUM-O programa pa do drugih čudovitih lokalnih kotičkov – in skozi vse delo, ki smo ga opravili skupaj tam in v našem domu, pa tudi skozi delavnice o trajnostnih navadah, skrbi za naš planet, komunikaciji, medkulturnosti ali o tem, kako prispevati k naši skupnosti – vsi nekaj pridobili.
In prepričan sem, da bom ob odhodu od tod, ko bom še zadnjič zagledal tiste oddaljene gore, čutil globoko hvaležnost.

Poletje solidarnosti, kulture in povezovanja

Živjo!
Sva Zsuzsi in Mesi, prostovoljki Evropske solidarnostne enote iz Madžarske. Pred kratkim sva zaključili čudovit dolgoročni prostovoljski projekt v Sloveniji v organizaciji Zavod Manipura. Tukaj sva preživeli sedem mesecev in pol. V tem času sva sodelovali pri številnih dejavnostih: delali smo z mladimi, z otroki, z osebami s posebnimi potrebami, pomagali na prireditvah v lokalni skupnosti, pa tudi na ekoloških kmetijah in v zavetišču za živali. Živeli smo skupaj z drugimi prostovoljci, kar je bilo zelo zanimivo. Spoznali smo različne kulture in razvili zelo lepe odnose. Veliko smo hodili na izlete po čudovitih krajih, sami ali skupaj s Henkom in Barbaro. V tem projektu sva se ogromno naučili, med drugim sodelovanja v skupini in kako biti pozoren do drugih. Tudi znanje angleškega jezika sva zelo izboljšali. Ugotovili sva, kako dober občutek je pomagati ljudem. Zelo nama je bilo všeč tudi to, da so nama vsi posvečali pozornost in da sva lahko vedno računali na pomoč ljudi okoli naju! Zelo sva hvaležni, da sva lahko sodelovali v tem nepozabnem projektu in pri tej organizaciji! Vsem toplo priporočava!
Zsuzsanna in Emese iz Madžarske

Pozdravljeni!
Moje ime je Marcos in sem 24-letni prostovoljec iz Španije. Pred kratkim sem zaključil dolgoročni prostovoljski projekt v okviru programa Evropska solidarnostna enota v Zavodu Manipura.
V Manipuru sem preživel skoraj leto dni, najprej na kratkoročnem, nato pa še 10 mesecev na dolgoročnem prostovoljstvu. V tem času sem sodeloval pri različnih dejavnostih: pomagal sem v centru za osebe z motnjami v razvoju, izvajal programe v mladinskem centru za mladostnike, ki so opustili šolanje, delal na ekoloških kmetijah, pomagal v zavetiščih za živali in opravljal različna ročna dela okoli hiše.
Kot vidite, sem imel priložnost preizkusiti marsikaj. A ena najmočnejših izkušenj tega projekta je bilo življenje z mladimi iz različnih koncev sveta – s kratkoročnimi prostovoljci, ki so prihajali na osem-tedenske programe, tako kot sem tudi sam na začetku.
To medkulturno okolje je postalo nepričakovan, a izjemno močan del mojega doživetja. Spoznal sem, kako globoke vezi se lahko ustvarijo v zelo kratkem času in kako dragoceno je, da se naučiš prilagajati različnim kulturnim navadam. Seveda ni bilo vedno lahko – še posebej ob slovesih, ko so kratkoročni prostovoljci odšli, jaz pa sem ostal.
Spomnim se prvega slovesa. Jokal sem, kot še nikoli. To je bilo po mojem kratkoročnem programu, ko sem se po dveh nepozabnih mesecih vrnil v Španijo. Prehod je bil boleč – prijateljstva, občutek skupnosti, vse se je razblinilo v nekaj trenutkih. Bilo je, kot da smo skupaj živeli neko drugo življenje, ki je potem kar izginilo.
Ko sem se vrnil na dolgoročno prostovoljstvo, sem začutil enak ritem, ki me je ponovno čakal. In presenetljivo, po nekaj slovesih sem se naučil, kako se spopasti s tem ciklom prihodov in odhodov. Danes sem bolj hvaležen, da sem te ljudi sploh spoznal, kot pa žalosten, da je naš čas skupaj minil.
Ta projekt mi je dal ogromno. Kot dolgoročni prostovoljec sem včasih prevzel tudi drugačne odgovornosti in skozi to sem začel bolje razumeti, kako takšne izkušnje ponujajo priložnost za nov začetek. Ko prideš, te nihče ne pozna, in ti ne poznaš nikogar. To je redka in dragocena priložnost, da se poglobiš vase in zavestno gradiš osebo, kakršna želiš postati.
A nekaj želim jasno povedati: ta projekt ti življenja ne bo samodejno spremenil. Ponudi ti priložnost za rast. Na tebi pa je, da se vključiš, sodeluješ in se skozi to kaj naučiš. Skratka – dajo ti orodja, a ti si tisti, ki mora iz njih ustvariti nekaj smiselnega.
V mojem primeru mi je to uspelo. Z veseljem lahko rečem, da je bila odločitev za ta projekt najboljša odločitev v mojem življenju. In upam, da bom nekoč lahko tudi sam drugim ponudil nekaj tako pomembnega, kot je bila ta izkušnja zame.
Med bivanjem v Sloveniji sem imel tudi srečo, da sem lahko veliko potoval. Dvakrat sem obiskal Italijo, dvakrat Madžarsko, enkrat Avstrijo, Bosno in Ciper, Hrvaško pa – iskreno – sem obiskal tolikokrat, da sem prenehal šteti. (Pravzaprav trenutno potujem po Hrvaški na poti v Grčijo!)
Torej projekt ni namenjen le delu. Obstaja tudi osebni čas, počitnice in priložnost za raziskovanje. Jaz sem svoj čas izkoristil za plavanje v ledenih alpskih jezerih in raziskovanje dih jemajočih pokrajin. To je edinstvena priložnost, da spoznaš svet, se povežeš z ljudmi iz različnih okolij in rasteš – tako skozi pomoč drugim kot tudi skozi spoznavanje samega sebe.
Lahko bi pisal še dolgo, ampak za konec naj z vami delim misel, ki je zame med to izkušnjo resnično zaživela:
»Ni pomembno, kaj se ti zgodi – pomembno je, kakšen pomen daš temu, kar se je zgodilo.«
Življenje bo teklo naprej, ne glede na vse. Dogaja se že zdaj, medtem ko to bereš – in ne bo se ustavilo za nikogar. Kar pa lahko naredimo, je, da izberemo, kako bomo svojo zgodbo razumeli – medtem ko jo živimo.
Zame pa je prav to eno najmočnejših spoznanj, kar sem jih dobil.
Marcos Facundo Dieguez

V sodelovanju s CUDV Matevža Langusa Radovljica smo izvedli še en uspešen projekt kratkoročnega prostovoljstva znotraj programa Evropska solidarnostna enota.Primož in Kemal sta 15-dnevno prostovoljstvo opravljala v naši partnerski organizaciji Anffas v mestu Pordenone in Italiji. Anffas je organizacija, ki izvaja dnevno in institucionalno varstvo za odrasle, mladostnike in otroke z motnjo v duševnem razvoju. Primož in Kemal sta sodelovala v njihovem dnevnem programu raznovrstnih zaposlitvenih delavnic, ustvarjalnih in športnih aktivnosti. V prostem času sta odkrivala Pordenone in druga okoliška mesta ter se družila v dolgoročnima prostovoljcema, Khadijo iz Tunizije ter Arianom iz Arrube.Udeležbo Primoža in Kemala v programu je omogočil naš prostovoljec Nejc Pogačar, ki je s svojo neizmerno pozitivno energijo kot spremljevalec skrbel, da sta bila fanta ves čas vključena in aktivna.Velika zahvala gre tudi mentorici Anni de Vita, ki se zaveda vrednosti tovrstnih projektov za mlade z motnjo v duševnem razvoju in nam vsako leto ponudi možnost sodelovanja.

Szia!
Nejc vagyok. Zavod Manipura ESC Szolnokon önkéntes.
Živjo!
Sem Nejc in pravkar sem se vrnil iz Madžarskega mesta Szolnok, kjer sem neizmerno užival v organizaciji Tesz-Vesz Alapitvany, kjer sem opravljal 1 letno prostovoljstvo v okviru programa Evropska solidarnostna enota.
Zelo sem užival, nikoli mi ni bilo dolgčas. Kaj sem delal? Spoznaval kulturo, mesto in jezik (Egy nagy pohar sör, en velik kozarec piva), promoviral Slovenijo in ESE v šolah in na tekaških prireditvah (imam tudi nekaj medalj), organiziral sem dogodke po lastnih zamislih (koncert, finale Asperger teče, Zasavski humanitarni tek iz Szolnoka ter "Nejc Final futás", poslovilni tek), sodeloval na treh koncertih s Petrom in Lacijem (Hippy New Area, gospoda lokalca), učil sem angleščino v lokalnem centru za avtizem, raziskoval Madžarsko (tudi Balaton in Kékes - 1014m, najvišji vrh Madžarske) in še mnogo več. Za več zanimivih zgodb iz Szolnoka in informacij o ESE me kontaktiraj na fb ali instagramu ali piši Zavodu Manipura.

Pozdravljeni!
Moje ime je Sena Arslantay, stara sem 25 let in v Turčiji sem študirala za učiteljico matematike. Ko sem diplomirala, sem kot prostovoljka Evropske solidarnostne enote prišla za leto dni v Zavod Manipura. Projekt je bil finančno podprt s strani turške nacionalne agencije, moja pošiljajoča organizacija pa je bila Sahipsiz Hayvanları Koruma ve Yaşatma Derneği.
V prostovoljstvo sem se vključila, da pridobim čim več novih izkušenj, da izboljšam svoje znanje angleščine, spoznam novo kulturo in evropski način življenja, da postanem bolj samozavestna ter da ustvarim lepe spomine.
Ko sem prišla v Begunje na Gorenjskem, sem bila očarana nad lepoto narave ter nad mirnim življenjem v vasi. Uživala sem v spoznavanju lokalnih ljudi in novih krajev.
Moje prostovoljsko delo je obsegalo predvsem delo z otroki, saj je to delo, za katerega sem študirala in ki ga želim poklicno opravljati. Z otroki sem delala v Manipuri, delno pa tudi v vrtcu v Begunjah in zelo veliko sem se naučila o razvoju otrok, o vzgoji ter o šolskem sistemu v Sloveniji. Poleg tega sem skupaj s kratkoročnimi prostovoljci sodelovala v aktivnostih za mlade, za odrasle z motnjo v duševnem razvoju, pomagali smo v zavetiščih za živali in na ekoloških kmetijah. Precej dela je bilo tudi v našem centru, kjer smo skupaj ustvarili nov prostor za skupinsko delo, urejali okolico in skrbeli za naše živalice.
V enem letu sem bila del štirih skupin kratkoročnih prostovoljcev iz mnogih držav. Življenje skupaj z desetimi drugimi mladimi je bilo zelo intenzivno, polno tako medkulturnih izzivov kot lepih trenutkov.
Vrednost, ki jo je prostovoljska izkušnja dodala mojemu življenju, je neizmerna. Ne samo, da sem lahko pomagala drugim, ogromno sem se naučila o sebi in o življenju. Bivanje v drugi kulturi je razširilo moj pogled na svet in okrepilo mojo empatijo.
Prostovoljstvo zaključujem z jasnim občutkom, česa si v prihodnosti želim in s trdno voljo, da svoje cilje uresničim. Mladim, ki razmišljajo o tovrstnem prostovoljstvu, želim sporočiti, naj bodo pogumni in naj se odločijo za ta korak. Pomembno je, da navežejo čim več stikov z lokalnimi ljudmi in da polno doživijo vsak trenutek. Odkrijte priložnosti, ki jih ponuja Evropska solidarnostna enota in začnite pisati svojo novo zgodbo že danes!

Sena Arslantay, Zavod Manipura

Te zanima poletna dogodivščina v Franciji?