Projekti za slovenske prostovoljce

logosbeneficaireserasmusrightfunded        

Projekt je financiran s strani Evropske komisije. Vsebina objave odraža izključno stališča avtorja. Nacionalna agencija ter Evropska komisija nista odgovorni za kakršno koli uporabo informacij, ki jih objava vsebuje.  

EVS je izjemna priložnost za spoznavanje samega sebe, deljenje in pridobivanje izkušenj ter znanj, hkrati pa lahko spoznaš deželo, kulturo in običaje ljudi. To so bili glavni razlogi za mojo odločitev udeležbe EVS programa, ki se je odvijal v Dublinu, v revni četrti Inchicore in sicer v zelo zanimivi mladinski organizaciji St. Michael’s Parish Youth Project. V mesecu dni sem skozi raznolike aktivnosti spoznal nove metode dela z mladimi, slišal raznolike življenjske zgodbe, preživel neopisljive, energične trenutke, ter zgradil nove prijateljske vezi. Prav tako sem v prostem času, uspel raziskati nekaj zelenih gričev Irske ter poskušal razumeti “lokalni” način življenja in razmišljanja. Vsekakor izkušnja, ki me je obogatila ter odprla nove možnosti, saj sem po prihodu nazaj v Slovenijo dobil priložnost nadaljevati z mladinskim delom, kjer so mi pridobljena znanja/izkušnje prišle še kako prav.

Zakaj bi se vključil v EVS?

  • ker si želiš izkušenj mednarodnega prostovoljnega dela
  • ker bi rad spoznal novo kulturo, ljudi in način življenja mladih
  • ker želiš v mednarodnem okolju razvijati svoje kompetence, ki ti bodo pomagale pri iskanju zaposlitve
  • ker želiš izboljšati svoje znanje tujih jezikov
  • ker želiš postati bolj samozavesten
  • ker želiš doživeti nekaj novega, zabavnega in neponovljivega …

Kakšni so pogoji za vključitev?

  • starost med 17 in 30 let (na dan prijave projekta še ne smeš biti star 31 let)
  • ustrezna motivacija, o kateri se pogovoriš s pošiljajočo organizacijo
  • v EVS še nisi bil vključen (z izjemo enega kratkoročnega projekta)
  • kratkoročni projekti so namenjeni mladim z manj priložnostmi (ekonomske ovire, socialne ovire, kulturne razlike, učne težave, zdravstvene težave, invalidnost, geografske ovire…)

Kaj pa plačilo?

EVS je za prostovoljce brezplačna, razen dogovorjenega prispevka k potnim stroškom. Gostiteljska organizacija na podlagi prejete dotacije prostovoljcu zagotovi nastanitev, hrano in prevoz na delo. Prostovoljec prejme tudi nekaj žepnine.

Katere možnosti so na voljo?

Preko Zavoda Manipura se lahko udeležiš EVS v naših partnerskih organizacijah. Mrežo partnerskih organizacij vsako leto razširimo. Informacije o prostih mestih najdeš na povezavi Aktualno.

Dodatne odgovore na splošna vprašanja o EVS dobiš na povezavi: http://www.eurodesk.si/fileadmin/user_upload/doc/1_EURODESK/4_Evropovezave/EVS_vprasanja_2014.pdf

NEKATERI ŽE IZVEDENI PROJEKTI ZAVODA MANIPURA ZA SLOVENSKE PROSTOVOLJCE:

2013 – 2014:

V preteklih dveh letih se je preko našega zavoda 26 slovenskih prostovoljcev odpravilo na EVS v Makedonijo, Francijo, Belgijo, Estonijo, Litvo, na Irsko, Finsko in Slovaško. Od tega jih je kar 22 odšlo v okviru projekta »Jump to my future«, ki ga je podprla slovenska nacionalna agencija Zavod Movit:

Dva prostovoljca sta štirinajst dni preživela na umetniškem festivalu v Žilini na Slovaškem, v organizaciji »Nadacia Krajina Harmonie«:

Štirje prostovoljci so se odpravili na Irsko, v organizacijo St. Michael’s Youth project, kjer so se vključili v poletne aktivnosti mladinskega centra:

https://www.facebook.com/video.php?v=10153060457389741&pnref=story

https://www.facebook.com/video.php?v=10153049940089741&set=vb.684244740&type=3&permPage=1

https://www.facebook.com/video.php?v=10153047441579741&set=vb.684244740&type=3&permPage=1

https://www.facebook.com/video.php?v=10153047262234741&set=vb.684244740&type=3&permPage=1

https://www.facebook.com/video.php?v=10153047258249741&pnref=story

https://www.facebook.com/video.php?v=10153049681519741&pnref=story

Štiri dekleta so se kot »velike sestre« preizkušale v vlogi vzgojiteljic v belgijskem zavodu Wingerdbloei v Antwerpnu:

Štirje prostovoljci so bili aktivni na mednarodnem festivalu solidarnosti v organizaciji Romans International v Franciji:

Najbolj popularen pa je bil tudi tokrat mladinski center Kreaktiv v Kavadarcih v Makedoniji, kamor je skupno odšlo kar 8 prostovoljcev:

2012:

V okviru projekta »I CAN GO TOO!«, ki ga je podprla slovenska nacionalna agencija Zavod Movit, so v letu 2012 trije prostovoljci odšli v Makedonijo, pet pa na Irsko. Štirje prostovoljci pa so se odpravili v Estonijo, na Sardinijo in na Finsko.

»Mladost,prostovoljstvo,svoboda pri odločanju,tujina,zanimivi ljudje,sveže ideje in nova znanja…pa še veliko bi lahko našteval.

Moje enomesečno prostovoljno delo je potekalo v Dublinu na Irskem. Delal sem v mladinskih centrih kot pomočnik mladinskega delavca.

Tako kratka, a neizmerljiva izkušnja, katera je močno vplivala na nadaljnji potek mojega življenja.

S pomočjo novo pridobljenih znanj in ob deljenju nekaterih svojih znanj, ki sem jih imel že od prej, je bilo moje delo opaženo in ob vrnitvi domov sem se v organizaciji, katera mi je omogočila to izkušnjo, počasi začel preizkušati v vlogi mentorja za EVS prostovoljce.«

2011: PROJEKT »NOW WE GO«

Sredi julija se je 8 mladih prostovoljcev za en mesec odpravilo na prostovoljno delo na Sardinijo. EVS so opravljali v Cagliariju, v organizaciji TDM 2000.

TDM 2000 za mlade organizira športne dogodke, umetniške razstave, gledališke predstave, modne revije, kulinarične festivale in plesne revije.

Posebnost TDM 2000 je spletni radio »Radio X caso«, ki ga v celoti vodijo mladi, ki si želijo pridobiti radijskih in novinarskih izkušenj.

Že nekaj let organizirajo tudi mednarodni poletni teden in mednarodni zimski teden. Takrat se vedno zbere čez 100 mladih iz različnih koncev sveta z namenom ustvarjanja novih prijateljstev in rušenja predsodkov.

Prostovoljci so sodelovali pri organizaciji mednarodnega poletnega tedna, pri spletnem radiu, izdelavi promocijskega gradiva in pri predstavitvah evropske prostovoljne službe.

Za preživljanje prostega časa so imeli veliko možnosti – od nekajkilometrske peščene plaže, sprehodov po starem mestnem jedru Cagliarija do mladinskega kluba, v katerem se vsak dan kaj dogaja.

ZALINA IZKUŠNJA:

»Now we go!« smo si rekli 18. julija in odleteli na Sardinijo.

»Now we go« se imenuje enomesečni projekt EVS-a na katerem smo bili poleti Ajda, Rožle, Grega, Eva, Tadej, Tamara, Barbara in Zala.

V največjem mestu Cagliari na jugu Sardinije so nas lepo sprejeli člani organizacije TDM 2000. Prva dva tedna smo raziskovali mesto, igrali nogomet, odkrili še lepše plaže, kot smo si jih lahko predstavljali, se nastavljali soncu … no, bili smo tudi ustvarjalni: sodelovali smo pri internetnem radiu (Radio Caso), ki so ga ustanovili mladi TDM-ovci, učili smo se italjanščine in igranja kitare, snemali filmček, izdelovali  smo plakate, predstavili našo lepo Slovenijo, z italjanskimi vrstniki smo razpravljali o družbenih dilemah današnjega časa … predvsem  pa smo nestrpno pričakovali Summer week, ki ga organizira TDM 2000. Ta se je dogajal prvi teden v avgustu. Takrat smo imeli možnost spoznavati še več kultur, saj so udeleženci prišli s cele Evrope in tudi z drugih celin. Skupaj z njimi smo si ogledali različne kraje, poskusili polže, ki spadajo k tradicionalni sardinski večerji, plesali sardinske plese, uživali ob morski hrani na barki, se potapljali v čudovitem čistem morju in še bi lahko naštevala.

A nam ni bilo vse posuto z zlatim prahom, kot se bere do sem. Tam mesec je bil tudi poln čustev – pozitivnih, pa tudi jeze, joka, razočaranj, medsebojnih obračunov, iskanja prave poti (zares in v drugotnem pomenu). V skupini nas osmih in z ekipo, s katero smo sodelovali, smo osebnostno rasli in pridobivali veščine, ki jih mladi še kako potrebujemo.

V Makedonijo so se na EVS v okviru projekta »Now we go!« za mesec dni odpravili trije prostovoljci. EVS so opravljali v organizaciji Kreaktiv, v mladinskem centru v mestu Kavadarci. V mladinskem centru organizirajo različne aktivnosti za otroke in mlade iz Kavadarcev – od učne pomoči, tečajev tujih jezikov, igranja družabnih iger, ustvarjalnih delavnic, gledaliških delavnic, glasbenih delavnic, filmskih večerov, športnih dogodkov in podobnega do prostega druženja in možnosti uporabe interneta v prijetno opremljenih prostorih.

Prostovoljci so bivali v gostiteljski družini na podeželju v bližini Kavadarcev. V družinah so neposredno spoznali makedonski način življenja in dela na kmetijah. Družinam so pomagali pri pobiranju pridelkov in izdelovanju tradicionalnih makedonskih dobrot.

ŠPELINA IZKUŠNJA:

3.7.2011 je končno prišel dan, ko sva z Denisom začela svoj projekt v Makedoniji. Sprva malce prestrašena, sva kmalu ugotovila, da nimava čisto nobenega razloga za strah, ker so naju takoj vsi zelo toplo sprejeli.  V Rosomanu sva spoznala najine gostitelje, Živico, Blagoja in njunega sina Nikolo, ki so nama dali občutek, kot da sva doma in, meni osebno, je ta kraj po enem mesecu pravzaprav postal drugi dom.

Na dan prihoda sva si še malo odpočila, se spoznala z ostalimi člani družine, babico Vetko in dedkom Nikolo, naslednji dan pa smo se že ob šestih zjutraj s traktorjem odpeljali na nasade breskev.

Delo je po navadi potekalo okoli 2-5 ur, saj je bilo kasneje že preveč vroče… In sicer, 52 stopinj je bila najvišja dosežena temperatura v času, ko sva bila v Makedoniji. Ko sva se že navadila na pripekajoče sonce, delo ni bilo težko. Nabirali smo breskve, se pogovarjali (Srbsko-hrvaško, kasneje pa že malo Makedonsko), peli, kakšna breskev je tudi na glavo padla ali pa se je zlomila veja, ko smo plezali pa drevesih…

Enkrat smo pomagali tudi pri hčerki Mileni ,v sosednji vasi, Palikuri, kjer smo nabirali paradižnike in paprike. Njen sin Peter (6 let) in Bojana (3 leta) sta včasih prišla tudi prespati k nam v Rosoman in moram reči, da sem se tudi na njiju zelo navezala.

Tempo življenja je povsem drugačen. Po delu, tam okoli enajste ure, se je zajtrkovalo…no, nato smo pa, razen če nismo šli na bazen, zaspali na kavču pri babici Vetki in to vsaj do štirih-petih popoldne.  Ko smo se zbudili, sta babica Vetka in Živica vedno naredili odlično kosilo. Kar se tiče hrane je vse preveč dobro, ampak je vročina poskrbela, da se nisva zredila. Jaz sem se naučila izdelovati gosti sok iz mandarin in breskev in recept na žalost pozabila.

Opazila sem, da so krajani v Rosomanu kot ena velika družina. Vsi se poznajo, si pomagajo in skoraj vsak dan hodijo en k drugemu na kavico oziroma klepet.  Tako, da sva oba spoznala ogromno novih prijateljev, s katerimi smo se zvečer družili v pizzeriji, ki je bila poleg diska ob bazenu, ki je bil odprt ob vikendih, edino središče za mladino… poleg nogometnega igrišča.  Velikokrat smo ob večerih z Živico in Blagojem na verandi klepetali do jutranjih ur, zjutraj pa spet zgodaj vstali vsi zaspani.

V Makedoniji ni vse tako tehnološko napredno, kot že pri nam v Sloveniji, ampak zato ni nič manj simpatična. Hiške v Rosomanu so v večini majhne,  pred skoraj vsako od njih je parkiran traktor, na verandi pa se sušijo paprike.  Cesta je zaprašena od zemlje, v vsaki ulici  je vsaj ena trgovinica, nekatere hiše so že napol podrte in zapuščene, ponoči pa nebo seva svetlobo zvezd.

V Kavadarce, bižnje mesto, sva šla nekajkrat tedensko, v mladinski center Creactive. V tem mesecu sem se z taxijem pelala tolikokrat, kot še nikoli v življenju, ampak ni bilo problema, ker cene niso tako visoke, kot pri nas.

 Najina mentorica, Veselinka, nama je prvi teden razkazala mesto. Ljudje so tudi tam zelo odprti in dobrosrčni. Enako, kot v Rosomanu, je tudi Kavadarci, v popoldanskih urah, kot mesto duhov. Šele po peti uri se butiki zopet odprejo,  lokali se pričnejo polniti, ljudje pridejo na ulice in se družijo, ne pa da tičijo na internetu, kot pri nas. Po sredini mesta teče ”reka”, ki pa je bolj potok, kot reka, ampak tako kot večina mesta je ob njej urejena okolica, park in sprehajalna steza z mostovi.

Mesto ni prenapolnjeno z bloki, ljudje živijo v večjih ali pa v stanovanjskih hišah. Čeprav smo pri nas navajeni, da mestni ljudje ponavadi delajo v pisarnah ipd., ima večina družin v Kavadarcih vsaj eno plantažo grozdja, breskev , paradižnika ali paprik. Predmestja, tudi drugih mest, ne krasijo nakupovalni centri.

Tudi v mladinskem centru Creactive sva spoznala same dobre ljudi, najbolj pa sta mi v srcu ostala Angel in Dime s katerima smo bili kot rit in srajca. Vsak teden so potekale različne delavnice, imela sva tudi učne ure Makedonščine, katere je vodila Ceca  ipd.. Aleksandra, glavna v centru in njena asistentka Marija, sta naju povabili tudi na letni kamp, katerega sem se udeležila samo jaz in se tam še bolj tesno povezala z vrstniki in ostalimi EVS prostovoljci.

Kamp je potekal v samostanu nekoliko višje od mesta in tudi tam sem se imela super. Kopali smo se  na čistilni napravi (čez par dni smo nekateri sicer dobili majčkene izpuščaje po nogah…), kuhali in jedli na prostem, peli, igrali kitaro ob tabornem ognju, spali smo v celih štirih dneh samo pol ure, čez dan pa smo se večinoma pogovarjali o svetu, problemih v družbi in podobno.

Na žalost sem šele pet dni pred odhodom nazaj v Slovenijo spoznala Rosano in Vlatka. Z njima smo se zadne dni potepali po Makedoniji in v tem času postali zelo dobri prijatelji, čeprav v tako kratkem času. En dan smo se odpeljali v Negotino na najboljše palačinke, kar sem jih kdajkoli jedla, naslednji dan me je Vlatko peljal do Tikveškega jezera, tretji dan pa sta me z Rosano poklicala in me vprašala, če imam dvajset minut dovolj časa, da se pripravim za izlet do Kruševega. S seboj smo vzeli še Milico in Mileno, Vlatkotovi sestri in šli na grob Tošeta Proeskega in njegov memorial. Pot nas je zanesla tudi v Bitolo, kjer pa se nažalost nismo dolgo zadržali. Ta dan je bil eden najboljših dni mojega življenja.

Na žalost je več kot prehitro prišel 1.8. in s tem tudi najina vrnitev nazaj v Slovenijo. Svoje izkušnje v Še vedno pogrešam prijatelje, ki sem jih tam spoznala in načrtujem ponovno vrnitev, če ne v okviru EVS pa kar na svoje roke.

Še enkrat HVALA vsem, ki ste mi omogočili to nepozabno potovanje!

Makedonije NIKOLI ne bom pozabila, saj sem se dobesedno zaljubila v to državo, njene ljudi in način življenja.

ESTONIJA 2011

Špela se je udeležila EVS v Estonji. Tamkajšnja organizacija Ookull ali po slovensko »sova«, vsako leto organizira enomesečni poletni kamp za otroke in mladostnike, ki se odvija na različnih lokacijah. Po dobro izvedenih pripravah je Špela skupaj s štirimi drugimi prostovoljci najprej pomagala pri organizaciji ljudskega festivala v Tallinnu. Po treh dneh počitka pa so se vsi skupaj preselili v vojaške šotore. V vojaškem kampu se vsako lete zbere veliko otrok, ki se zabavajo ob športnih igrah in ustvarjalnih delavnicah.

ŠPELINA IZKUŠNJA:

»Letošnje poletje je bilo res nekaj posebnega, saj sem v Estoniji preživela en prečudovit mesec, poln presenečenj.

Ko sem prišla v Tartu sem  se razpakirala in odšli smo v nekakšne počitniške hišice, kjer je bilo polno zelenja, jezer in komarjev. Tudi sama vožnja do tja me je že presenetila, saj smo se vozili samo po ravnini na vsaki steni ceste pa si videl polja in smrekove gozdove.

Estonija je nizka dežela. Najvišja točka je visoka nekaj več kot 300 m in je iz nje lep razgled. Je gozdnata dežela, ki ima polno jezer (več kot 1200) in posledično zelooo veliko komarjev, ki pa se jih navadiš. Imajo tudi veliko ravnih, peščenih plaž. Morja pa so zelo mrzla.

 Estonci veliko dajo tudi na kulturno dediščino tako smo si ogledali njihov največji festival plesa in glasbe. Tam je bilo več kot  100.000 obiskovalcev in več kot 24.000 nastopajočih. Bilo je čudovito.

Obiskali smo tudi njihove največje terme, ki smo kaj prav posebnega. Velika posebnost pa me je srečala pred samim vhodom. Takoj ko kupiš vstopnice ti dajo kartico in vrečko. Nato se tako delijo ženske in moški, zdelo se mi je malo čudno, ampak sem si mislila ok. Pričakajo te omarice po stenah pa polno ogledal, brez preoblačilnic, zdelo se mi je čudno. Potem pa imajo tuše in savne skupaj tako, da je tam kot kakšna nudistična plaža. Ženske se sprehajajo sem in tja kot, da ni nič, zdelo se mi je zelo čudaško. Po vseh teh presenečenjih pa me je pričakal še bazen in sem se ustrašila, da bodo ljudje brez kopalk, pa na srečo ni bilo tako.

Njihovi zakoni so zelo strogi. Zato na ulicah ljudje ne kadijo in pijejo. Ko pa stopiš v park ne tam polno skupinic, ki se zabavajo. V nasprotnem primeru pa ti policiji lahko napišejo kazen, če stojiš zgolj 1 m od parka. Prepovedano pa je tudi kajenje in uživaje alkohola za osebe mlajše od 18 let. Tako v trgovinah tega ni možno kupiti, ker moraš vedno pokazati osebni dokument. V primeru, da si pijan na ulici in nimaš 18 let te policiji popišejo in sledi ti kazen. Prav tako se zgodi, če kadi,  ne hodi v šolo…

Temu sledi kazen-vojaški kamp. Tam smo bilo tudi mi kot pomoč pri razdeljevanju hrane, pripravi iger…  Tam moraš početi vse na ukaz, saj ti za vsako napako ali ne uboganje sledi kazen. To je za punce 10 počepov, za fante pa 10 sklec. Mi smo »tujci« pa smo se vozili s štirikolesnikom… Bilo je super vzdušje. Tuširanje pa je bilo skupno, jaz pa sem bila spet zadržana Slovenka.

To je bila res prečudovita izkušnja v mojem življenju, ki bi jo ponovila (upam, da jo tudi kdaj bom).«

MALTA, OKTOBER 2011 PROJEKT »MALTA RO(C)K«

Rok si je zaželel opravljati prostovoljno delo nekje bolj na jugu in bolj na toplem… Sledil je telefonski klic našemu partnerju iz projektov mladinskih izmenjav Tonny-ju in priprave na projekt so se začele. Rok je svoje delo opravljal v organizaciji St. Patrick’s Salesian School: Residential Children Services. To je vzgojni zavod za dečke, ki so prikrajšani za ustrezno družinsko življenje. Naša ideja je bila, da bi bil Rok dečkom kot »starejši brat«.

Fantom v zavodu je pomagal pri popoldanskem delu za šolo,

predvsem pa je z njimi preživljal prosti čas in jih spremljal na različne aktivnosti.

ROKOVA IZKUŠNJA:

»…Na Malto sem odpotoval oktobra 2011 za 1 mesec. Delo sem opravljal v šoli za otroke s problemi v družini. Moja naloga je bila, da sem se družil z otroci ter jih vključeval v razne dejavnosti. Otroci so zelo radi poslušali, kako jim igram kitaro. Kar nekaj sem jih za igranje kitare tudi navdušil. Dopoldanske urice, ko so imeli otroci pouk, sem izkoristil za uživanje naravnih danosti. Morje je bilo za kopanje še vedno dovolj toplo, sonce pa še dovolj močno, da sem dobil barvo, katero so mi v novembru vsi prijatelji zavidali J. Malta mi bo ostala v lepem spominu, ne samo zaradi lepih izkušenj z ljudmi, s katerimi sem delal in naravnih lepot države, ampak tudi zaradi vseh lepih izkušenj, ki jih v enem mesecu ni bilo malo…«

FINSKA, NOVEMBER 2011

Nina in Sebastjan sta novembra odpotovala na Finsko, v mesto Lahti. Organizacija Lahti City Youth Services, kjer sta opravljala EVS, organizira zanimive aktivnosti za mlade od 12. do 25. leta starosti z namenom ponuditi možnosti za kvalitetno preživljanje prostega časa. Nina in Sebastjan sta sodelovala v klubu za dekleta, centru Domino, centru za aktivnosti na prostem Isoranta in v centrih za pridobivanje dodatnih poklicnih spretnosti Akseli, Dynamo in Horisontti.

V centrih za pridobivanje dodatnih poklicnih spretnosti lahko mladi med 17 in 24 letom pridobijo dodatno praktično znanje s področij multi-medie, gostinstva, notranje dekoracije, obnavljanja, tesarstva, kovinarstva in umetniškega oblikovanja.

Prostovoljci tukaj pomagajo pri organizaciji in se sami lahko vključijo v aktivnosti, ki jih zanimajo.

V mladinskih klubih sta prostovoljca imela možnost spoznati veliko mladih iz Finske, njihove navade in kulturo. Pomagala sta pri izvedbi aktivnosti, v kiosku in v kuhinji.

IZKUŠNJA SEBASTJANA IN NINE:

Evropska prostovoljna služba (EVS)? To je bilo vprašanje, ki nama  z Nino ni dalo miru … Po razmisleku sva se le odločila za pravilen odgovor DA. In začelo se je. Prvi korak so bili pogovori z Barbaro. Barbara nama je razložila vse kako in kaj. Bila sva pozitivno presenečena in dokončno potrdila najino odločitev.

Četrtek, 3.11.2011, dan odhoda. Imela sva zanimiv in tudi malo naporen dan, vendar vse se je končalo v redu. Od letališča Jožeta Pučnika preko Pariza sva pristala v Helsinkih. Tam so naju pričakale Inu, Annina in Laura in naju odpeljale v mesto Lahti. Lahti prijetno mesto na Finskem. Prvi teden, moram priznati, je bil kar naporen tako kot zame tudi za Nino. Novi dom, novo okolje, nepoznani ljudje, tuj jezik, kratek dan… Veliko, veliko novega v zelo kratkem času. Z malo pomoči Inu, Annine in Laure nama je po enem tednu spoznavanja vsega novega postalo bivanje na Finskem zelo prijetno. Naredili smo plan za cel mesec naprej kaj bova počela. Dobila sva tudi žepnino, denar za hrano in mesečno vozovnico za avtobus.

Najino delo je potekalo v več namenski zgradbi PLAZA, ki je namenena za preživljanje prostega časa mladostnikov. Tam imajo mladi na voljo: internet, video igre, namizne igre, fitnes, savno, televizijo, plesni studio, kuhinjo, veliko telovadnico in mini bar CAFFE PLAZA. Moje delo je bilo v mini baru, Ninino delo pa je bilo pomoč pri učenju kuhanja mladih. Vsak petek pa je Nina obiskala Tyttojen Tilla “samo za punce”.

Poleg dela pa sva imela veliko prijetnih aktivnosti kot so prenočitev v VIERUMAKI v tipični skandinavski brunarici ob jezeru, učenje Finskega jezika (učila naju je zelo prijazna uciteljica Ulla), vsako sredo obisk Multi-culti (Tea for five) – prijetno druženje mladih, kjer sva spoznala kar nekaj novih prijateljev.

Šli smo tudi na izlet v Helsinke.

Priporočava vsem mladim, ki imajo željo po novih izkušjnah, ter se obenem iskreno zahvaljujeva vsem, ki so nama to omogočili!